Pet božičnih navad, za katere verjetno še niste slišali

Gotovo poznate božično navado poljubljanja pod belo omelo. A to je le droben košček bogatega mozaika starih prazničnih običajev, ki so se skozi stoletja nabrali okoli božiča.

"Božični kozliček"

Če božično drevesce v nekaterih delih Skandinavije pogledate pobliže, boste morda opazili majhnega kozlička iz slame, okrašenega z rdečimi trakovi. Če se sprehodite po mestnih ulicah, lahko naletite tudi na večje različice pred gostinskimi lokali, ponekod – zlasti na Švedskem – pa celo na orjaškega kozla, postavljenega na glavnem trgu.

Gre za julbock oziroma "božičnega kozlička", tradicionalni praznični okras, ki naj bi prinašal srečo in obilje v novem letu, piše Mental Floss. Po eni od razlag je povezan z nordijskim bogom groma Thorom, ki naj bi po legendi potoval po nebu v vozu, ki sta ga vlekla dva mogočna kozla, Tanngrisnir in Tanngnjóstr. Ob koncu dneva naj bi Thor kozla zaklal in pojedel njuno meso, nato pa ju s svojim kladivom Mjölnirjem obudil, da bi lahko naslednji dan znova nadaljeval pot. Kozla sta tako postala simbol preživetja in neizčrpne preskrbe s hrano.

V skandinavskem ljudskem izročilu se je ta simbol ohranil tudi v običaju zadnjega snopa žita po žetvi, ki so ga hranili do zime, nato pa oblikovali v podobo kozla, ga okrasili in obesili v hišo kot zagotovilo za dobro letino v prihajajočem letu.

Jabolčni wassailing

Marsikdo je že slišal za besedo wassail, bodisi kot ime za praznični napitek ali kot izraz za božično petje in rajanje. Precej manj znana pa je starodavna angleška tradicija jabolčnega wassailinga, obreda, ki so ga ob božiču ali novem letu izvajali za zagotovitev dobre jabolčne letine v prihajajočem letu, navaja Mental Floss.

Običaj izvira iz jabolčnih nasadov Cornwalla in drugih grofij na jugozahodu Anglije, kjer ima pridelava jabolčnika dolgo tradicijo, piše Mental Floss. Na določen večer se je skupina domačinov – pogosto mladih moških – odpravila v sadovnjak z bobni, zvonci, rogovi in drugimi ropotuljami. Z glasnim hrupom, imenovanim howling (zavijanje), so skušali pregnati zle duhove, za katere so verjeli, da prebivajo v drevesih.

Drevesom so puščali darove in po koreninah polivali jabolčnik, v nekaterih krajih pa so posebno pozornost namenili najstarejšemu drevesu v sadovnjaku, ki naj bi skrbelo za rodovitnost vseh drugih. Ko naj bi bili duhovi pregnani, so včasih simbolično uprizorili obiranje jabolk, zapeli pesmi za dobro letino in obred zaključili s praznovanjem, pri katerem jabolčnika ni manjkalo.

Božične spodnjice

Številni običaji, ki jih danes povezujemo z božičem, izvirajo iz severne in srednje Evrope. V 17. in 18. stoletju so jih evropski priseljenci prenesli tudi v severovzhodni del današnjih ZDA, kjer so med pensilvanskimi nizozemskimi in nemškimi skupnostmi dobili novo življenje.

Vse te navade pa niso prestale preizkusa časa, morda tudi z razlogom. Med bolj nenavadnimi je bilo prepričanje, da kopanje v obdobju med božičem in novim letom prinaša nesrečo. Po nekaterih razlagah ni bilo tvegano le umivanje, temveč celo preoblačenje, zlasti menjava spodnjega perila. Kdor bi v tem času oblekel sveže spodnjice, naj bi si po ljudskem izročilu nakopal nesrečo, v skrajnosti pa celo boleče bolezni.

Praznična zadržanost do higiene se ni ustavila pri ljudeh. Tudi čiščenje hlevov v tem času naj bi bilo po ljudskem verovanju nevarno, saj naj bi kmetu prineslo "težave s čarovnicami".

Božična jutranja rosa

Zaradi verskega pomena božiča so ljudje številne naravne pojave, značilne za ta letni čas, povezovali z Jezusovim rojstvom in jim pripisovali poseben, srečen pomen. Takšna vraževerja so bila še posebej razširjena med pensilvanskimi Nizozemci.

Rosa in jutranja vlaga na božični večer sta v zgodnjih ZDA veljali skoraj za čudežni pojav z zdravilno močjo, piše Mental Floss. Matere so zato na božični večer pogosto pustile kos kruha zunaj, da se je do jutra prepojil z roso. Zjutraj je vsak član gospodinjstva dobil majhen košček kruha, ki naj bi ga v prihajajočem letu varoval pred boleznimi.

Tako kot številna druga praznična vraževerja se tudi to ni nanašalo le na ljudi, temveč tudi na živali. Kmetje so na božični večer prihranili nekaj sena in ga pustili zunaj, da se je navzelo rose. Če so z njim naslednje jutro nahranili živino, naj bi ta preživela vsaj do naslednjega božiča.

Pita za srečo

Hrana ima v božičnem času posebno mesto, zato ne preseneča, da so se okoli nje skozi stoletja spletle številne praznične vraže – nekatere povsem nedolžne, druge precej temačne.

V Angliji so že dolgo priljubljen božični priboljšek sladke pite z mletim mesom. Po starem prepričanju naj bi človek, ki jih v dvanajstih božičnih dneh poje dvanajst – vsako pri drugem prijatelju ali v drugi hiši –, s tem zagotovil srečo v vseh dvanajstih mesecih prihodnjega leta. Zavrnitev ponujene pite je veljala za slabo znamenje, prav tako pa naj bi nesrečo prinašalo tudi to, da si jo prerežeš z nožem.

Tudi druge angleške božične kulinarične navade so bile prežete z vraževerjem. Veljalo je, da mora maso za božično torto vsaj enkrat premešati vsak član gospodinjstva, košček torte pa so nato shranili do naslednjega leta. Kruh naj bi se v božičnem času pekel le po temi, pri pripravi manjših tortic ali kolačkov pa je moral kuhar poskrbeti, da jih je bilo vsaj toliko, kolikor je članov družine – vsaka naj bi še pred peko dobila ime enega izmed njih.

Ob tem pa so obstajala tudi precej bolj mračna prepričanja. Če je božična torta med peko počila ali se razprla, naj bi to po ljudskem verovanju pomenilo, da bo tisti, ki jo je pripravljal, v naslednjih dvanajstih mesecih umrl, še piše Mental Floss.